Milo izdelujem po t.i. hladnem postopku, v angleščini se to imenuje "cold process soap making". Je najpreprostejši in najbolj razširjen postopek izdelave mila, milo pa naj bi bilo v tem postopku tudi najkvalitetnejše. Slaba stran postopka je, da je treba počakati vsaj teden dni, včasih tudi več, da milo dozori in dokončno dobi želeno trdoto. Kasneje bom hladni postopek tudi podrobneje opisal.
Kako pa sploh nastane milo? Glavni sestavini za izdelavo mila sta maščoba in lužni kamen (natrijev hidroksid), ki ga raztopimo v vodi. Zelo pomembno je, da damo lužni kamen v vodo in ne obratno, saj lahko pride do eksplozije! Na to bom tekom opisa postopka izdelave mila tudi večkrat opozoril, da tega ne zamešamo.
Maščoba (poljubna) + Baza (NaOH) = Sol (milo)
V pravem razmerju teh dveh sestavin se iz maščobe in bazične spojine (to je lužni kamen) tvori milo, ki je kemijsko gledano sol.
Preden začnemo z izdelavo mila si vedno preračunamo količino vode, maščob in NaOH, da bo imelo milo pravo strukturo. Izdelamo si tudi poljuben recept, s tistimi sestavinami, s katerimi želimo narediti milo. Za taka preračunavanja so najboljši internetni milni kalkulatorji, kot npr. tale: http://www.soapcalc.net/. Če želimo recept izračunati na roke, potrebujemo več časa in pa potrebne pretvorne koeficiente za maščobe.
Izdelovanje mila je primerno za vsakogar, postopek pa je varen, če upoštevamo nekaj pomembnih smernic. Lužni kamen ali natrije hidroksid je izredno močno bazična spojina in je za človeka nevarna. Ne sme priti v stik s kožo, sploh pa ne s sluznico, usti ali očmi (lahko povzroči oslepitev). Zato se je treba pri izdelavi mila primerno zaščititi. Uporabljamo zaščitna očala, masko, rokavice, dolge hlače, obutev, majico ali pulover z dolgimi rokavi ter kapuco ali kapo. Zaščito uporabljamo skozi cel postopek izdelave mila.
Ko sem raziskoval postopek izdelave mila, sem bil sprva precej razočaran, ko sem izvedel, da se za izdelavo mila uporablja natrijev hidroksid, ki je strupen za človeka. Želel sem namreč izdelati popolnoma naravno milo, brez kakršnihkoli kemikalij. Na mojo srečo pa sem kmalu izvedel, da lužni kamen v postopku izdelave mila reagira kot pretvornik maščobe v milo, torej se v tem procesu porabi. Po nekaterih virih, ki se skladajo tudi z mojimi izkušnjami se ves NaOH izniči že v 24 urah. Nekateri viri pa pravijo, da to traja več tednov.
Na blogu sem v prejšnjih člankih pisal o samozadostnosti. Trenutno sem v fazi, ko želim delati popolnoma naravna mila, seveda pa še to ni samozadostnost. Maščobe, ki jih uporabljam so kupljene, nekatere pa sploh niso lokalno dostopne, npr: kokosovo olje, palmina mast in karitejevo maslo. To so tropske rastline. O pravi samozadostnosti bi govorili šele, ko bi uporabljal izključno lokalno pridelane maščobe. V primeru slovenske klime bi lahko delal milo iz olivnega olja in sončničnega olja. Potreboval pa bi še kar nekaj časa, da bi raziskal ostala olja, ki so dostopna pri nas in njihove lastnosti v milu.
Lužni kamen ali natrijev hidroksid proizvajajo razne specializirane kemične tovarne in zagotavljajo 100% čisto kvaliteto. Včasih ni bilo tako, lužni kamen so pridobivali kar doma. Problem pa je bil v tem, ker ni bil 100% čist, tudi kvaliteta je bila pri vsakem poskusu malce drugačna. Zato je bilo težko sestaviti natančen recept za milo. Mila so danes veliko kvalitetnejša zaradi čistega industrijskega lužnega kamna.
Po mojih podatkih lužnega kamna niso pridobivali posebej, ampak so v enem kotlu kuhali bukov pepel in rastlinsko mast ter tako dobili milo. Lužni kamen se torej pridobi iz drevesnega pepela, najboljši naj bi bil bukov. Tega še nisem poskusil, se bi mi pa zdelo to skrajno zanimivo in tudi uporabno - biti popolnoma neodvisen od vse industrije.
Za delovni prostor si izberemo balkon, še boljše pa je delati zunaj, če je to mogoče. Najbolje je, da ga zaščitimo s časopisnim papirjem ali čim drugim.
Potrebujemo veliki lonec za maščobe, manjši lonec za lužni kamen in vodo, kuhalnico, palični mešalnik. Lonci morajo biti iz nerjavečega jekla, ali plastike obstojne na toploto. Meni še najbolj odgovarjajo navadni emajlirani lonci.
Jaz uporabljam dve tehtnici, ena je bolj natančna (na dve decimalki grama), uporabljam jo za tehtanje lužnega kamna, vendar zadostuje tudi na gram natančna tehtnica.
Maščobe stehtamo, jih damo v veliki lonec, nato pa vse skupaj v pečico dokler se trde maščobe ne stalijo. Nekateri izdelovalci mila zaprisegajo, da mora biti pečica na 60 stopinj celzija, nekateri več, spet drugi manj. Priporočajo tudi termometer, s katerim preverjaš temperaturo maščobe in raztopine z lužnim kamnom. Ko sta ti dve enaki, naj bi ju zmešal. Iz mojih izkušenj pride ven isto milo, ne glede na te razlike v temperaturi. Lahko pa ima nekdo s tem drugačne izkušnje.
Vlijemo eterično olje.
Vlijemo v kalup.
Kako pa sploh nastane milo? Glavni sestavini za izdelavo mila sta maščoba in lužni kamen (natrijev hidroksid), ki ga raztopimo v vodi. Zelo pomembno je, da damo lužni kamen v vodo in ne obratno, saj lahko pride do eksplozije! Na to bom tekom opisa postopka izdelave mila tudi večkrat opozoril, da tega ne zamešamo.
Maščoba (poljubna) + Baza (NaOH) = Sol (milo)
V pravem razmerju teh dveh sestavin se iz maščobe in bazične spojine (to je lužni kamen) tvori milo, ki je kemijsko gledano sol.
Preden začnemo z izdelavo mila si vedno preračunamo količino vode, maščob in NaOH, da bo imelo milo pravo strukturo. Izdelamo si tudi poljuben recept, s tistimi sestavinami, s katerimi želimo narediti milo. Za taka preračunavanja so najboljši internetni milni kalkulatorji, kot npr. tale: http://www.soapcalc.net/. Če želimo recept izračunati na roke, potrebujemo več časa in pa potrebne pretvorne koeficiente za maščobe.
Izdelovanje mila je primerno za vsakogar, postopek pa je varen, če upoštevamo nekaj pomembnih smernic. Lužni kamen ali natrije hidroksid je izredno močno bazična spojina in je za človeka nevarna. Ne sme priti v stik s kožo, sploh pa ne s sluznico, usti ali očmi (lahko povzroči oslepitev). Zato se je treba pri izdelavi mila primerno zaščititi. Uporabljamo zaščitna očala, masko, rokavice, dolge hlače, obutev, majico ali pulover z dolgimi rokavi ter kapuco ali kapo. Zaščito uporabljamo skozi cel postopek izdelave mila.
Brez zaščite ne gre
Ko sem raziskoval postopek izdelave mila, sem bil sprva precej razočaran, ko sem izvedel, da se za izdelavo mila uporablja natrijev hidroksid, ki je strupen za človeka. Želel sem namreč izdelati popolnoma naravno milo, brez kakršnihkoli kemikalij. Na mojo srečo pa sem kmalu izvedel, da lužni kamen v postopku izdelave mila reagira kot pretvornik maščobe v milo, torej se v tem procesu porabi. Po nekaterih virih, ki se skladajo tudi z mojimi izkušnjami se ves NaOH izniči že v 24 urah. Nekateri viri pa pravijo, da to traja več tednov.
Na blogu sem v prejšnjih člankih pisal o samozadostnosti. Trenutno sem v fazi, ko želim delati popolnoma naravna mila, seveda pa še to ni samozadostnost. Maščobe, ki jih uporabljam so kupljene, nekatere pa sploh niso lokalno dostopne, npr: kokosovo olje, palmina mast in karitejevo maslo. To so tropske rastline. O pravi samozadostnosti bi govorili šele, ko bi uporabljal izključno lokalno pridelane maščobe. V primeru slovenske klime bi lahko delal milo iz olivnega olja in sončničnega olja. Potreboval pa bi še kar nekaj časa, da bi raziskal ostala olja, ki so dostopna pri nas in njihove lastnosti v milu.
Lužni kamen ali natrijev hidroksid proizvajajo razne specializirane kemične tovarne in zagotavljajo 100% čisto kvaliteto. Včasih ni bilo tako, lužni kamen so pridobivali kar doma. Problem pa je bil v tem, ker ni bil 100% čist, tudi kvaliteta je bila pri vsakem poskusu malce drugačna. Zato je bilo težko sestaviti natančen recept za milo. Mila so danes veliko kvalitetnejša zaradi čistega industrijskega lužnega kamna.
Po mojih podatkih lužnega kamna niso pridobivali posebej, ampak so v enem kotlu kuhali bukov pepel in rastlinsko mast ter tako dobili milo. Lužni kamen se torej pridobi iz drevesnega pepela, najboljši naj bi bil bukov. Tega še nisem poskusil, se bi mi pa zdelo to skrajno zanimivo in tudi uporabno - biti popolnoma neodvisen od vse industrije.
Zdaj pa k izdelavi mila!
Za delovni prostor si izberemo balkon, še boljše pa je delati zunaj, če je to mogoče. Najbolje je, da ga zaščitimo s časopisnim papirjem ali čim drugim.
Potrebujemo veliki lonec za maščobe, manjši lonec za lužni kamen in vodo, kuhalnico, palični mešalnik. Lonci morajo biti iz nerjavečega jekla, ali plastike obstojne na toploto. Meni še najbolj odgovarjajo navadni emajlirani lonci.
Jaz uporabljam dve tehtnici, ena je bolj natančna (na dve decimalki grama), uporabljam jo za tehtanje lužnega kamna, vendar zadostuje tudi na gram natančna tehtnica.
Lužni kamen in plastična posoda za tehtanje
Destilirana voda služi kot osnova v katero kasneje stresemo lužni kamen. Vedno dajemo lužni kamen v vodo in nikoli obratno! Pride lahko namreč do eksplozije. Nekateri uporabljajo tudi zeliščne čaje namesto destilirane vode, izbira je vaša.
Palmina mast
Olivno olje
Kokosovo olje
Karitejevo maslo
Glina za barvanje mila, posodice za mešanje
Eterično olje
Leseni kalup za vlivanje mila
Če si želimo prihraniti kakšno leto življenja zaradi živcev, potem leseni kalup raje oblečemo v polivinilasto vrečko, da lahko kasneje dobimo milo iz kalupa :).
Lonec z destilirano vodo
Čimbolj natančno stehtamo lužni kamen.
Nato pa lužni kamen postopoma vmešamo v vodo in ne obratno! Pri tem se sprošča toplota in hlapi, zato je nujno delati v zračnem prostoru. Pazimo tudi, da hlapov ne vdihavamo. Mešamo par minut, dokler se lužni kamen popolnoma ne raztopi v vodi.
Ko se maščobe v pečici stalijo, v lonec vlijemo raztopino z lužnim kamnom.
Vsebino mešamo s paličnim mešalnikom. Maščobe in lužni kamen bodo začele tvoriti enakomerno tekočino, ki bo najprej tekoča, nato pa se bo vedno bolj gostila. Ko lahko vidimo sledi v tekočini, ki jih pušča palični mešalnik ali kuhalnica, takrat je tekočina dovolj gosta za vlivanje. Še prej pa bomo dodali dišave in barve.
V posode z barvno glino vlijemo malo tekočine in vseskupaj dobro premešamo.
Vlijemo eterično olje.
V lonec po umetniškem navdihu vlijemo barvi iz lončkov in v loncu naredimo en ali dva kroga s kuhalnico.
Vlijemo v kalup.
Dodamo še preostanek barve.
In malce premešamo.
Kalup zapremo in postopek je končan! Nekateri kalup zavijejo v brisače in odeje, vendar je po mojih izkušnjah isto, če to naredim ali ne.
Počakamo še kakšen dan ali dva, da se milo dovolj strdi. Vzamemo ga iz kalupa in ga narežemo. Na vrhu se včasih nabere tanka bela plast sode bikarbone. To porežemo dol iz mila, saj ni estetsko, hkrati pa tudi malce izsušuje kožo. Po približno tednu dni izhlapi dovolj vode, da je milo že primerno za uporabo. Lahko traja tudi do 4 tedne. Odvisno predvsem od postopka dela in vašega recepta.
Upam, da ste uživali v branju te predstavitve, kot sem jaz v samem pisanju in izdelavi mila :).
Lep pozdrav vsem bralcem in izdelovalcem mila
